Blair Braverman o Iditarodu, strahu in odpornosti
Blair Braverman o Iditarodu, strahu in odpornosti
Anonim

Nič popolnoma ne pripravi novinca na prečkanje tisoč milj po Aljaski sredi zime. Toda ko se to združi – zahvaljujoč vašim psom, vašim prijateljem in lastnemu trdemu delu – je čarovnija.

Lansko pomlad sem v Wasilli na Aljaski v trgovini z burrito naletel na drugega muzerja in omenil, da se nameravam prijaviti na Iditarod, dirko s pasjo vprego na tisoč milj. "Zakaj?" rekel je. "Zakaj bi to storil, ko si lahko na toplem in suhem in imaš denar?" Pravkar je sam končal drugega Iditaroda in ni bil čisto resen, a se tudi šalil ni. "Zakaj kdo to počne?" sem se odzval. Izmikanje. Resnično nisem vedela odgovora, kar mi je bilo neprijetno. Resnica je bila, da sem tekel eno dirko s pasjo vprego, 20 milj, in je bila prekratka. Potem sem tekel 100 milj in 300 milj in vsakič na cilju sem pomislil: lahko bi nadaljeval. Lahko bi nadaljevali, psi in jaz. Lahko bi jedli hrano, zadremali, si obuli škornje in zapustili to parkirišče, to šolo, ta lokal – kjer koli se je dirka končala – in se vrnili v divjino, kamor spadamo. Kaj bi se zgodilo, sem se spraševal, če bi samo še naprej gnali?

In tako sva z možem zapustila dom v Wisconsinu in odpotovala na Aljasko ter nadaljevala s šolanjem naših psov in sesekljala na tisoče funtov mesa ter (običajno) premalo spala in (včasih) preveč jokala, in naslednje, kar sem vedela je bilo 2. marca in na slavnostnem štartu v Anchorageu sem stal na sani, psi so skakali v tek, na tisoče ljudi pa je navijalo. In potem je bil naslednji dan, pravi začetek dirke, ko se ekipe odpravijo v divjino, tam pa je bila kilometrska množica in napisov in navijačev s svojimi kresovi, potem pa so bili kresovi bolj narazen, raztežaji med njimi minute oz. ur in kmalu sva samo jaz in psi prečkala ogromno divjo državo Aljasko.

Če bi me kadarkoli pozimi vprašali, kaj me je najbolj prestrašilo pri Iditarodu, bi vam povedal Happy River Steps, serijo treh nevarnih padcev na zamrznjeno reko Happy River, ki pridejo dokaj zgodaj na dirki.. Prva dva dneva na poti sem se ustrašil Stopnic in zadnje kilometre pred njimi v stanju potlačene panike. Psi so hodili v zavojih skozi zračen gozd, ki se je dvigal skozi vznožje Aljaske verige. Vse je bilo svetlo in mirno. Ptice so pele. Imel sem izrazit občutek, da sem se dvignil na vrh prvega padca tobogana.

Slika
Slika
Slika
Slika

Nisem pa pomislil, da bi se lahko zgodilo tudi meni - nekaj, česar nisem opazil, ker sem bil zaposlen z opazovanjem psov. Učil sem se razbiti nemogoče na drobne koščke. Učil sem se razlike med mejami, ki jih je mogoče in katerih ni mogoče premakniti. Kar naprej sem čakal, da bo pot lažja, a morda ni šlo. Mogoče je vse, kar bi lahko storil, bilo, da se premikaš.

Tudi v Beli gori, ki je bila moja zadnja načrtovana postaja pred ciljem v Nomeju, vam ne bi znal povedati, ali nam bo uspelo tja. Pred nami je bilo 77 milj, od katerih jih je nekaj šlo skozi tako imenovane vetrovnike, naravne vetrovnike, kjer se vreme spušča z gora v morje in včasih doseže orkanske hitrosti. (»Če se izgubiš na morskem ledu,« so se glasile moje opombe za ta del poti, »poleti naravnost v veter, dokler ne prideš do obale.«)

Moja ekipa je bila močna, četudi majhna. Ekipe so letos začele s 14 psi, novih psov pa ni bilo mogoče dodati, lahko pa so musirji pustili pse na kontrolnih točkah na poti, da bi jih do konca dirke skrbeli prostovoljci. Odločil sem se, da za zadnji tek pustim dva psa, eno punco, Hunter, ker je potrebovala nekoliko več počitka kot njeni sotekmovalci, in drugega, razposajenega fanta po imenu Colbert, ker se je prikradel v mojo torbo za sani in požrl dva vrečk piščančjih kož, ki so trenutno brizgale iz njegovega zelo navdušenega hrbta. Opazoval sem Hunterja in Colberta, kako sta se povzpela na letalo, ki je bilo manjše od mojega tovornjaka, mahala z repom in vohala nosove s psom iz druge ekipe. Všeč mi je bila ideja, da gresta na cilj, kjer bo moj mož skrbel zanju, dokler se ne združimo. Prišli bi do Nomeja pred mano - če bi dosegel Nome.

Belo goro sem zapustil v zgodnjih jutranjih urah, ko pravijo, da je veter najšibkejši, a je že močno pihalo. Odkar je zadnja ekipa šla mimo, so nastajali zanosi. Pepe je cikcakasto vijugal med markacijami poti in iskal trdo natrpano pot. Včasih je našla enega in smo leteli nekaj metrov; včasih je stopila z nevidne police in se do prsi potopila v prah. Ko je sonce vzšlo, se je bela pokrajina osvetlila z brezbarvnim sijajem, veter s severovzhoda nas je udaril kot zid. Tekli smo po diagonali, vsi nagnjeni; psi so spustili glave. Hkrati se je v višini mojih oči oblikovala neprozorna megla, ki je počivala na čistem zraku kot olje na vodi. Ko sem se spustil pod njo, sem videl zapuščene ribje taborišča, napol zakopane v nanosih, lesene zgradbe in sušilnice, zapuščene za sezono v trdo nabito snežne gomile.

Slišal sem zgodbe o musherjih, ki so halucinirali med dirko, a nikoli nisem mislil, da haluciniram sam, dokler nismo videli luči Nome, 13 dni po odhodu iz Anchoragea. Tudi potem, ko smo prečkali ciljno črto in so psi grizljali svinjske kotlete in so me moj mož in starši objeli in direktor dirke Mark Nordman mi je stisnil roko. Ni bilo resnično. Bil sem prepričan v to. Dneve sem čakal, da se zbudim. Ker se je tam zunaj nekaj spremenilo, spremenilo zame in moje pse, in edini smo to vedeli. Pot je bila naše življenje, vse ostalo pa sanje.

Priporočena: