The Edge of Every Day' se spopada s shizofrenijo
The Edge of Every Day' se spopada s shizofrenijo
Anonim

Prvi spomini Marina Sardyja so premišljen, včasih srce parajoč pogled na življenje z bratom in mamo, ki sta oba trpela duševno bolezen.

Mlajši brat Marina Sardyja je nekoč resno vprašal, ali se spominja časa, ko ga je poskušala umoriti.

Bila je presenečena – tega še nikoli ni storila.

Sardyjeva prva knjiga, memoari The Edge of Every Day: Sketches of Shizofrenia, podrobno opisuje zapleteno izkušnjo življenja z bratom in materjo, ki sta trpela za hudo duševno boleznijo, pri čemer nobena od njiju ni pristala na temeljito zdravljenje ali celo priznala svoje situacije. Z liričnimi opisi in ustvarjalno, nelinearno strukturo, ki posnema neenakomerno naravo shizofrenije - oblika knjige se premakne iz proze v breztelesne sezname - Sardy zasleduje potek, ki ga je duševna bolezen prerezala skozi njeno družino.

Slika
Slika
Slika
Slika

Poglavje je posvečeno intervjujem anonimnih družinskih članov s Sardy, ki po vrsti razlagajo, da niso razumeli, kaj se dogaja z Mari, da so upali, da bo izginilo, da je preveč sramotno, da bi se nagovarjali neposredno. Tudi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja shizofrenija ni bila dobro razumljena in do danes vzroki in simptomi sindroma niso povsem jasni. Kljub burni vzgoji je Sardy dozorela v dobro prilagojeno odraslo osebo z bolj niansiranim razumevanjem, kako je njena mati videla svet.

Avtoričino življenje se ne razlikuje od življenja njene matere. Kot potujoča delavka v mladih letih je Sardy poleti delala na Aljaski, prepletala ptice za ribe in prostoživeče živali, zime pa preživela v lovu za prah in raziskovanju Azije in Latinske Amerike. Bralce pelje s seboj na nekatera svoja potovanja – Kostarika s Tomom, tik pred začetkom njegove duševne bolezni; Maroko s sestro Adrienne. Prav tako sega skozi več generacij duševnih bolezni. Brat njene babice Barbare je bil hospitaliziran, njena prababica Julia pa je očitno doživela halucinacije japonskih vohunov v stenah svojega doma med drugo svetovno vojno. Sardy povezuje pike med lastnimi lastnostmi in lastnostmi svojih prednikov: občutljivost, razpoloženje, kako se je moje življenje kljub meni obrnilo na absurde in paradokse. Preveč na kratko se dotakne svojega boja z depresijo. Kot v vsaki družini je tudi pregledovanje sorodnikov koristna leča za razumevanje samega sebe.

Sardy, esejist in kulturni kritik, uporablja tudi pop kulturo za pogled navznoter. Eno poglavje spominja na fazo v zgodnjih dvajsetih, ko je med življenjem v Bozemanu v Montani začela nositi razkošna barvita oblačila, dodatke in ličila. Primerjala se je z Davidom Bowiejem in njegovo slavno osebnostjo Aladdina Saneja, ki je imel na obrazu strelo, ki je simbolizirala dvojnost, ki jo izkazujejo shizofreniki, kot je njegov brat Terry. Sardy se te povezave ni zavedala, toda v retrospektivi piše: "Mislim, da sem poskušala narediti to, kar je storil Bowie, najti način za nadaljevanje v prisotnosti shizofrenije." Izstopajoči kosi oblačil, kot sta varčna sivka in mornarska mrežasta srajca z napisom ASYLUM, so Sardy izstopala iz množice v gorskem mestu. "Tukaj sem prvič razumel, da lahko najdeš zatočišče v izpostavljenosti."

S tem, ko odpre in odkrito piše o svojih izkušnjah, Sardy ne prepusti morbidne fascinacije bralcev. Piše, da bi si pomagala osmisliti travmatične dogodke, a s tem bralce prisili, da bolj poznajo duševno bolezen: Kaj pa, če bi bil tvoj brat ali mama psihotičen? Verjetno bi drugače razmišljali o tem, kako se naša družba ukvarja z duševnim zdravjem ali ne. V knjigi se Sardy spominja pretresljivo netaktne kolumne v Anchorage Daily News o Tomu, ki je bil takrat že dobro poznan po mestu, zloglasen po tem, da je kukal na domačinko (čeprav so bili njegovi motivi, vsaj tistim, ki so ga poznali)., so bili navidezno benigni). Za kolumnista je Tom le kakšen norček v parku, ki bi lahko bil nevaren. Sardy je njen brat. To je neurejena realnost, s katero se je treba zapletati.

Priporočena: